Kovaštvo

»Obrtno obdelovanje kovin, zlasti železa in jekla, v toplem ali hladnem stanju z različnimi tehnološkimi postopki; na podeželju poznano od 10. stoletja, v mestih po 12. stoletju. Prvotno je kovaštvo povezovalo obrtne zvrsti, ki so se sčasoma osamosvojile (žebljarstvo, ključavničarstvo, puškarstvo). V kovaški obrti razločujemo podkovsko, orodno, stavbno in vozovno kovaštvo; slednje je bilo tesno povezano s kolarstvom. Do srede 19. stoletja je poznano fužinarsko žebljarstvo (Kropa, Kamna Gorica, Železniki, Mežica, Črna na Koroškem), ki je postopoma propadlo do konca 19. stoletja (z uveljavitvijo tovarniško izdelanih žičnikov). Na podeželju se je ohranilo predvsem podkovno, vozovno in orodno kovaštvo. Podkovni kovači so izdelovali konjske in volovske podkve, vozovni so skrbeli za okovanje različnih vrst vozov in njihovo popravilo, orodni so izdelovali in popravljali kmetijska in gozdarska orodja in naprave. Zlasti podkovni kovači so bili poučeni v osnovah veterinarstva (mesogledništvo), marsikdaj so bili kovači vešči ruvanja zob. Posebna zvrst je t.i. umetno oz. umetnostno kovaštvo. Kovaštvo je muzejsko predstavljeno v Kovaškem muzeju Kropa, v zbirki na Muti, v zasebni Podgorškovi zbirki v Pišecah in v Kovaškem muzeju Razkrižje«

Vir: http://www.drustvo-akcija.com/Kovastvo,292,0.html